Misli in modrosti

Ko želiš umreti, ko spoznaš, da ni vredno živeti,
Ker je življenje le bolečina, ki trga dušo in lomi srce,
Takrat se spomni, da obstaja nekdo, ki te zna razumeti!
Ko želiš umreti, ko ti samota preseda,ko si vse bliže propadu,
Takrat pomisli in se spomni, da te še nekdo vedno ljubi!
Ko želiš umreti, ko si spoznal da je življenje pot, poraščena s trni
Takrat se ne ustavi, ampak pojdi dalje, pusti da trnje peče in boli,
Ker le tako dosežeš želene cilje!
Ko želiš umreti, ko se naveličaš življenja in spoznaš,
Da ni več upanja in ne rešitve,
Tokrat se obrni in se nasmej, ker sonce sije dalje!

Ne boj se sovražnika,
ki napada,
temveč tistega,
ki se ti prilizuje.

Ne boj se sovražnika,
ki te napada; bodita prijatelja.
Boj se tistega ,
ki se ti prilizuje,
saj je le tisti tvoj pravi sovražnik.
Ne boj se samega sebe,
ne skrivaj se pred seboj,
temveč poglej,
kakšen je svet ,
ves nevaren,
vedi da ti je lahko najboljši prijatelj
najhujši sovražnik,
in najhujši sovražnik
hkrati najboljši prijatelj.

Vedi da le tisto je hudo
kar misliš da bo,
če pa verjameš in si prepričan
da dobro bo,
da nič slabega ne bo ,
verjemi da se ti zgodilo le dobro bo,
le tisto česa si ZELO želiš,
le tisto po čem hrepeniš.
A vedi da vedno ni tako
(ko bi le bilo)
to se zgodi po navadi,
a včasih pa ni tako ,
zamegli se nebo,
in slabo se ti godi
nekaj takih dni,
potem pa za dežjem spet sonce posije,
in nekaj časa se dež NE ulije!

Življenje je bel cvet,
ki nam dan je ob rojstvu.
Cveti in raste z nami
v ljubezni, sreči in zadovoljstvu.

Življenje v nas samih,
je tihi spev sreče.
V prsih nam bije
radostno srce hrepeneče.

Življenje daš nekomu,
ki ga ljubiš goreče.
In z njim užiješ ta
drobcen biser zemeljske sreče.

Najlepše je,
ko se nam življenje izteče.
Takrat se naš cvet
obarva ognjeno rdeče.

Se rodiš, ne zavedaš se, da živiš;
Vsi spremljajo tvoj prvi nasmeh, tvoje prve korake…
Slišijo tvojo prvo besedo, ki jo izgovoriš iz tistih majcenih ust,
In tvoj nedolžen pogled, tvoje majcene rokice, ki zagrabijo vsako stvarco, ki jo le lahko…
Tako si popularen med vsemi, vsi te občudujejo in opazujejo kaj počneš.
Počasi rasteš… si igriv, nasmejan otrok, ki ti je vse zanimivo. Tudi ti si drugim zanimiv saj raziskuješ vse okoli sebe na svoj edinstven način tako kot tudi vsi drugi otroci …
Čas mineva, leta tudi in že je čas, ko pride dan, tvoj prvi šolski dan, ko spoznaš ostale otroke;
Opaziš, da je vsak poseben na svoj način…
Zgodi se ti veliko stvari, nepričakovanih stvari, naučiš se veliko tako od drugih kot tudi sam…
Naenkrat se ti posveti da si prešel v najstniška leta, leta ki naj bi bila nepozabna in vsak jih doživi na svoj način…
Eni tako, drugi spet drugače…nekaterim uspe končati osnovno šolo, gre naprej v srednjo in tako dalje, a spet drugim ne…
Ne vemo zakaj je tako? Kaj komu roji po glavi??
Zakaj ne uspe vsem?? Vsak v svojih najstniških letih sprejema odločitve drugače eni pravilne, drugi napačne.
Ne vemo….
Ampak eni se trudijo, gredo dalje, drugi obupajo in ostanejo tam kjer so; ne gredo dalje, ampak samo razmišljajo kaj bi bilo »če«…??!!
Zakaj? Spet ne moremo vedeti!
Ko odraščaš tako ali drugače, eni imajo srečo in imajo veliko ljudi ki jim stoji ob strani in so jim pripravljeni pomagati, ko ne znajo sami naprej. Ampak kaj pa za nekatere, ki te možnosti nimajo, ko spoznajo kakšen je svet v realnosti, in ko spoznajo da so ostali sami, ne vedo kam se obrniti, kje prositi za pomoč??!!
Če pomisliš, da tudi takšni dejansko obstajajo, da jim takšno spoznanje resnično pride naproti v njihovi življenjski poti!! In kaj takšni storijo?
Nekateri zabredejo, jih ponese na kriva pota, v njihov svet, tam kjer jim je lepo, kjer ni skrbi, očitkov…
So tihi, se držijo zase, nihče ne opazi, da jih nekaj muči, nihče se ne zazre vanje in pomisli »so v redu«?? Zato eni od njih odidejo prej s tega sveta, sveta kjer naj bi se vsi razumeli in ugodno živeli, ampak kakšen pa bi bil svet če bi bilo vse popolno?? In potem ko nekdo od tvojih bližnjih odide na drug svet, se vsi sprašujejo, zakaj? Kako je to mogoče?? Saj je bil mlad, poln življenja?? Takrat vsi začno, zakaj se nisem več pogovarjal z njim, se več ukvarjal z njim, morda bi se vse drugače obrnilo. In razbijajo glavo s takšnimi vprašanji, čeprav se zavedajo da ne bodo nikoli dobili odgovora nanje.
Da se vrnemo k ljudem ki pa gredo dalje, gredo študirat, nekateri po srednji šoli ali pa tudi že prej, se odločijo za službo, mislijo da so na pravi poti, živijo iz dneva v dan, kakorkoli samo da jim je zanimiv njihov vsakdan…
Vedno se najde nekdo, ki pa zna mlajšim »zatečnariti«, »zabluziti«, in si ti mislijo » ne morit, že vem kak bom« ,
A potem čez par let se pa nekateri od njih sprašujejo, zakaj niso poslušali nasvet starejše, odgovorne osebe, ki je že dala več v življenju skoz kot pa mi…. Imel je prav, ampak na svojih napakah se največ naučijo, kako pa lahko vedo in se kaj naučijo samo iz pogovora in opazovanja drugih, ne morejo dokler sami ne izkusijo na lastni koži, dokler se ne opečejo, takrat se zavedo, da so naredili napako in vedo kako storiti v prihodnje!
Ko končno nekak odrastejo, opazijo kako hitro so leta minila…. Da se ne morejo zabavati 24 ur na dan… zavedo se, da treba nekaj končno ustvariti, narediti nekaj iz sebe če še niso!
Spoznajo stalnega partnerja, živijo življenje kot so si predstavljali da ga bodo. Srečni so, ampak nikoli ne vedo kako dolgo, kaj jim je namenjeno?
Imajo redno službo ( če imajo srečo!) skrbijo za svoje najbližje, pomagajo si med seboj če le lahko. In nakar se zavedo da so postali starši!
Ugotovijo da je vse enako ampak le, da vse to spremljajo, vidijo, doživljajo sami, zato se potrudijo da svojim otrokom nudijo vse tisto za kar so bili sami prikrajšani.
Spoznajo, da pa je res to sedaj velika odgovornost , hočejo, nočejo zresnat se treba!! Vidijo da je bol naporno kot se zdi. Opazijo da se vse suče v krogu, vse se ponavlja, vse po istem principu… ni vse usoda, usodo si krojijo sami!
Le previdni morajo biti pri sprejemanju raznih odločitev.
Zato zamislite se nad vsem, ne gledati samo na sebe!! Pomagajte kjer lahko, če ste le zmožni tega, da ne boste kdaj obžalovali svoja dejanja!!
Premislite večkrat preden karkoli storite… odločitve v življenju znajo biti zelo lahke a hkrati bistveno težje kot se zazdijo na prvi pogled.

Ljubezen se rodi,
živi in umre v očeh.

le zakaj sem padla v temno globino,
le zakaj ne morem živeti s to bolečino?
ko že mislim, da sem nekaj dosegla,
da sem sama sebe in svoje misli presegla,
takrat se zavem, da še ni konca tem težkim rečem.
v duši me stiska ogromen nemir,
ki se iz dneva v dan veča v neznosen prezir.
prezir do mentalitete ljudi, ki jim jasno ni,
čemu živijo in čemu trpijo,
kateri vidijo le svoje tegobe, ne poznajo pa resnične človeške tesnobe.
mešani občutki se dotikajo mojega srca,
ki ne najde rešitve iz tega prekletega zla.
ko že mislim, da sem se nekaj naučila,
kaj hitro ugotovim, da je to le moja iluzija.
zopet padem v hladen prepad,
saj ne vidim več rešitve iz teh ogromnih zagat.
ker pa upam, da nekoč mi še uspe,
da nikdar in nikoli nihče več me ne zatre,
takrat bo moja energija zopet zaživela,
in morda nekoč notranjo transformacijo bom doživela.
morda, če bom le znala izkoristit tisto,
kar življenje mi ponuja,
se bom zavedla, kaj vse tisto je,
kar nevedno človeštvo zamuja!

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi vnovič in zopet in znova.

Ljubezen je kakor vprežena vranca,
ko skupaj drvita, je vleka izredno močna,
ko pa en zaostane ali drugi prehiteva,
pa je vleka slaba in z časoma se vez pretrga,
ali pa en omaga zaradi prevelike vleke.

Zakaj ljudje smo takšni, da gremo vedno proč,
Takrat, ko kdo med nami potrebuje pomoč,
Zakaj se ne obrnemo in ne pomagamo,
Raje svoje težave pred druge polagamo.


Vseeno nam je, če na ulici nekdo,
Strada in mu pri srcu je težko,
Nikdar ne uzremo se na vse tiste ljudi,
Ki radi lepše bi živeli in so potrebni pomoči.


Saj vsi smo si enaki, vsi radi srečno smo,
Nekaj treba bo storiti, da ne bo več tako,
Podajmo si roke in namenimo lepo pogled,
Pa takoj za trenutek bo lepši ta naš svet.


Zakaj bi trpeli, se med seboj pobijali,
Za tisti košček zemlje, ki tako nič vreden ni,
Čeprav vsi mislimo, da to je daleč stran od nas,
A nikdar se ne ve, lahko, da tam bom jutri jaz.


Naj več ne bo nasilja, umorov in drog,
Saj potem nasrka že vsaki drug otrok,
Dosti lepše bi lahko živeli, če želeli bi,
Zato stopimo skupaj in pomagajmo si vsi.

svet je krut,
svet je brez srca!
povsod bolečina
brez meja.

le kje je človek,
ki bi me začaral,
in nikoli prevaral.

Življenje je dar...sprejmi ga!
Življenje je avantura...udeleži se je!
Življenje je skrivnost...odkrij jo!
Življenje je igra...igraj jo!
Življenje je borba...bori se!
Življenje je lepota...poveličuj jo!
Življenje je sestavljanka...sestavi jo!
Življenje je priložnost...izkoristi jo!
Življenje je pesem...zapoj jo!
Življenje je cilj...doseži ga!
Življenje je poslanstvo...izpolni ga!

Živi tako... DA BOŠ SREČN!

Tisto kar se je zgodilo tisto noč, sva dobila tisto, kar sedaj najbolj ljubiva -najinega otroka

Če sm jes js pol nism ti!

zaradi prehitrega tepma zivljenja, pozablamo na nase najpomembnejse stvari. prijatelje, sorodnike, znance ... zato ker nikoli ni vec toliko casa zanje kot je bilo nekdaj se vse bolj in bolj oddaljujemo en od drugega. na koncu cas da, da si skoraj pozabimo za vselej. ampak mogoce ga pozabis tako vizualno a v srcu nikoli. tako da prijatelj, ce nisi vec z mano si vsaj v mojem srcu !

(Vanja)

če bežiš pred
življenje, pomeni
da loviš smrt !

ko gledam kako si po nosu štorašmeni slabo postane , tebe pa sploh ne gane!

biti tisto kar nisi, je težje
biti tisto kar si, je enostavno

januar se krepi,
in že februar teži,
v marcu pride radost,
april pa ponese v svet mladost,
maj je že vesel,
ker junij bi rad njegove pesmi pel,
julij pa na morje vsi,
da bomo avgusta spočiti bili,
september in že šola je,
v oktobru teženje prihaja vse,
november sneg napoveduje že,
december pa ga prinesel je!

Življenje nas uči,
Ter izpostavlja pomembne Nam reči,
ki jih poskušamo najti vsi.
Največkrat te so skrite.
In poti, ki vodijo tja zavite.
če po njih stopaš z radostjo
te napolnijo z modrostjo
na koncu prideš do spoznanja
da najlepše stvari so nevidne
to so sreča,zdravje in ljubezen,
ki zdravilo za vsako so bolezen.

Ne krivi dneva, da je slab.
Krivi sebe, ker si si takega ustvaril !

Starosti se ni moč ubraniti

ČAS JE ..
PREPOČASEN za tiste, ki čakajo ..
PREHITER za tiste, ki se bojijo ..
PREDOLG za tiste, ki žalujejo ..
PREKRATEK za tiste, ki se veselijo ..
toda za tiste, ki so zaljubljeni čas NE obstaja.

Življenje lahko razumemo samo za nazaj, živeti pa ga je treba naprej.

sprejela sem strah kot del zivljenja - predvsem strah pred spremembami... hodim naprej, ceprav mi srce razbija in pravi : "vrni se" (erica jong)

iskati pot do ljubezni z razumom je prav tako nesmiselno, kot iskati sonce s svetilko

žalostno je, da ljudje gradijo zidove namesto mostov

"Nikoli se ne smejte ljudem, smejte se skupaj z njimi." - Joe Girard

Človek z lahkoto prenaša le eno bolečino, to je bolečino drugih.